Anksiozne motnje
V sodobnem svetu so anksiozne motnje zelo pogoste in lahko pomembno vplivajo na psiho-fizično funkcioniranje osebe ter posledično zmanjšajo kakovost življenja. Zato je zelo pomembno, da anksiozne motnje čim prej prepoznamo in tudi ustrezno zdravimo. Simptomi anksioznosti se pojavljajo v sklopu štirih ravni: misli, čustva, telo in vedenje.
|
MISLI
|
ČUSTVA
|
TELO
|
VEDENJE
|
|
Ob pojavu anksioznosti se pojavijo določene misli, katere človeka popolnoma prevzamejo in se jih v določenih trenutkih ne zmore znebiti. Misli se pojavljajo kot neprestana skrb za določene stvari.
|
Ob pojavu anksioznosti se pojavijo neprijetna čustva in posameznik občuti različne stopnje tesnobe (panika, groza, izrazito nelagodje).
|
Telo se prične odzivati na misli in na čustva. Ob tesnobi se prične sprožati adrenalin.
|
Ob pojavu anksioznosti se tudi vedenje osebe spremeni.
|
|
Pojavijo se:
|
|
|
Pomembno je povdariti, da anksiozne motnje spadajo med ozdravljive motnje. To pomeni, da lahko posameznik ponovno zmore obvladovati tesnobo in le ta postane manj ovirajoča. Po drugi strani se moramo zavedati, da je tesnoba pomemben varovalni mehanizem in kot tak je prisotna pri vseh. Anksioznost postane ovirajoča in prevzame obliko motnje, ko prevzame življenje osebe oz. ko je pretirano izražena.
Anksiozne motnje so zelo pogoste (ena oseba na 10 ljudi vsaj enkrat v življenju poišče pomoč zaradi težav povezanih z anksioznostjo).
Imamo različne vrste anksioznih motenj:
|
Anksiozna motnja
|
Značilnost
|
|
Panična motnja
Socialna fobija Generalizirana anksiozna motnja Post-travmatska stresna motnja Specifične fobije Obsesivno-kompulzivna motnja |
Panični napadi, katerim se lahko pridruži anticipatorna anksioznost in agorafobija (strah pred prostori ali situacijami, iz katerih se ne bi mogli rešiti ali pobegniti v primeru, da bi imeli napad panike).
Strah, da bi se posameznik osmešil ali osramotil pred drugimi. Značilna stalna prosto lebdeča tesnoba in zaskrbljenost za razne stvari, katere so za posameznika zelo pomembne. Nastane kot zakasnel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke (posilstvo, vojne, mučenja, prometne nesreče, …). Simptomi so: pretirana vzburjenost, podoživljanje travme, vsiljive misli in čustva, obup, motorični nemir, razdražljivost, težave s spanjem, depresivnost, čustvena otopelost, izogibanje vsemu, kar spominja na travmo). Prisotnost močnega strahu – strah je pretiran glede na okoliščine. Npr.: strah pred višino, strah pred pajki, strah pred zaprtimi prostori, strah pred krvjo, … Vsiljevanje misli, slik in impulzov. Posledično vsiljevanje ter večkratno ponavljanje dejanj, s katerimi se zmanjšuje tesnoba. Obsesije so misli, podobe ali impulzi, ki se ponavljajo znova in znova. Kompulzije so dejanja, ki jih oseba vsakič znova in znova ponavlja, ponavadi v skladu z nekimi notranjimi navodili. Običajne kompulzije so: molitve, štetje, ponavljanje, umivanje, preverjanje, dotikanje, zbiranje. |
Pri zdravljenju anksioznih motenj, psihološka ordinacija Agalma ponuja različne pristope k zdravljenju:
Iz psihoanalitičnega vidika, anksioznost ni čustvo, vendar je afekt, ki ne vara. To pomeni, da je občutenje tesnobe lahko tudi nekaj zelo pozitivnega, saj nam le ta nekaj sporoča. Anksiozne motnje pogosto predstavljajo pomemben signal-rdeči alarm, ki nam pravi, da nekaj ni v redu. Tovrsten alarm je potrebno jemati resno, saj lahko le ta vodi v realno nevarnost, kakor tudi v nezavedne in potlačene konflikte in travme iz preteklosti, katere so bile reaktivirane iz podobne situacije v sedanjosti. Lahko gre tudi za strah, da posameznik ni več zmožen obvladovati svojega življenja ali zaa konflikte, ki niso bili razrešeni in jih je oseba zatrla ter pometla pod preprogo.
Tesnoba je afekt, ki pri svojem izražanju uporablja jezik nezavednega in je zato za nas popolnoma nerazumljiv. Naša podzavest se izraža in deluje v brezčasju, kar pomeni, da so dogodki in čustva iz otrošva v njej popolnoma aktualni. Z uporabo psihoanalitičnih interpretacij lahko tovrsten nerazumljiv način našega nezavednega načina komunikacije postopoma prevzema nek pomen, kateri lahko razkrije vzrok samega nastanka anksiozne motnje. Tesnoba v tem smislu nam nikoli ne laže, ker nam naše nezavedno ne laže. Vsak posamezni simptom kot izdelek nezavednega je vselej strukturno vezano resnici o posamezniku. Naloga psihoanalitika je ta, da posluša tovrstne simptome in jih pacientu po-vrne v dešifrirani obliki.
- uporaba zdravil, ki jih predpiše zdravnik psihiater po opravljenih uvodnih razgovorih (antidepresivi, benzodiazepinski ansiolitiki, uspavala, beta blokatorji, antipsihotiki)
- vključitev v skupinske delavnice (avtogeni trening, učenje tehnik pomiritve in sproščanja, mišična relaksacija, povečanje telesne aktivnosti, preusmerjanje pozornosti, trening socialnih spretnosti, trening asertivnosti, učenje tehnik razreševanja problemov)
- vključitev v individualno psihoterapevtsko obravnavo
- vključitev v skupinsko psihoterapevtsko obravnavo
Iz psihoanalitičnega vidika, anksioznost ni čustvo, vendar je afekt, ki ne vara. To pomeni, da je občutenje tesnobe lahko tudi nekaj zelo pozitivnega, saj nam le ta nekaj sporoča. Anksiozne motnje pogosto predstavljajo pomemben signal-rdeči alarm, ki nam pravi, da nekaj ni v redu. Tovrsten alarm je potrebno jemati resno, saj lahko le ta vodi v realno nevarnost, kakor tudi v nezavedne in potlačene konflikte in travme iz preteklosti, katere so bile reaktivirane iz podobne situacije v sedanjosti. Lahko gre tudi za strah, da posameznik ni več zmožen obvladovati svojega življenja ali zaa konflikte, ki niso bili razrešeni in jih je oseba zatrla ter pometla pod preprogo.
Tesnoba je afekt, ki pri svojem izražanju uporablja jezik nezavednega in je zato za nas popolnoma nerazumljiv. Naša podzavest se izraža in deluje v brezčasju, kar pomeni, da so dogodki in čustva iz otrošva v njej popolnoma aktualni. Z uporabo psihoanalitičnih interpretacij lahko tovrsten nerazumljiv način našega nezavednega načina komunikacije postopoma prevzema nek pomen, kateri lahko razkrije vzrok samega nastanka anksiozne motnje. Tesnoba v tem smislu nam nikoli ne laže, ker nam naše nezavedno ne laže. Vsak posamezni simptom kot izdelek nezavednega je vselej strukturno vezano resnici o posamezniku. Naloga psihoanalitika je ta, da posluša tovrstne simptome in jih pacientu po-vrne v dešifrirani obliki.
