Kaj je psihoanaliza in komu je namenjena?

Psihoanaliza je teorija podzavesti. V preiskovanju človeškega duševnega delovanja se usmerja predvsem na nezavedne psihične pojave. Psihoanaliza je psihoterapevtski pristop, metoda zdravljenja duševnih stisk, ki temelji na razkrivanju nezavednih mehanizmov in s tem odpravlja vzroke samega nastanka bolezni. Psihoanaliza ni simptomatsko usmerjena terapija. Je proces s katerim lahko posameznik postopoma ozavešča življenjske situacije in njihov potek ter ozavešča način kako so le te privedle do nastanka določene težave, simptoma ali splošnega nelagodja. Ostali psihoterapevtski pristopi, ki so simptomatsko usmerjeni, so uspešni pri odpravi simptomov, vendar se lahko zgodi, da konflikt (vzrok) ni razrešen in se zato čez nekaj časa ali v kasnejšem obdobju znova pojavi, vendar v obliki drugega simptoma ali druge težave. Psihoanaliza je psihoterapevtski proces, katerega cilj je opolnomočiti posameznika tako, da le ta lahko postane bolj skladen s samim seboj, saj mu psihoanaliza lahko omogoča integracijo potlačenih, zavrnjenih, neozaveščenih in odtujenih vidikov samega sebe. Terapija sloni na ugotovitvi, da se človek pogosto sploh ne zaveda številnih dejavnikov, ki vplivajo na njegovo vedenje, čustvovanje, doživljanje sveta. Nezavedni faktorji lahko povzročajo nelagodje, včasih v obliki simptomov (fizičnih, psihičnih), včasih v težavah v ljubezenskih ali delovnih odnosih, s samopodobi in samozaupanju, lahko tudi v motnjah osebnosti. Psihoanaliza je pot, ki vodi človeka do pristnega stika z lastnim nezavednim svetom.

Namenjena je vsem ljudem, ki čutijo, da niso zadovoljni z lastnim življenjem. Ljudem, ki čutijo, da v sebi nosijo nerazrešen konflikt. Ljudem, ki imajo težave v družinski ali partnerski dinamiki. Tistim, ki si želijo podrobnega spoznavanja svoje podzavesti. Ljudem, ki trpijo zaradi duševne stiske ali duševne bolezni. Psihoanaliza je primerna tudi za psihoterapijo otrok, saj ima zasnovan poseben pristop za delo z otroki (analiza risb, terapija z igro, delo s starši).


Kaj pomeni beseda Agalma?

Agalma je starogrški izraz in pomeni ''prijetno darilo bogovom''. Agalma je bila namenjena za bogove, zato da jih je zaslepila s svojimi čudovitimi lastnostmi, z namenom pridobiti njihovo naklonjenost. Zato je bila Agalma obdarjena z magičnimi močmi, navzven pa je kazala površno ter običajno vrednost. Sčasoma je izraz "agalma" dobil pomen neke ikonične podobe. Agalma pomeni nekaj lepega. Agalma je objekt, ki ga je potrebno ceniti. V tem kontekstu Jacques Lacan uporablja izraz "agalma".

Lacan je uvedel pojem v svojem VIII Seminarju (1960-1961), kjer piše o Sokratovem simpoziju. Agalma je opredeljena z ljubeznijo. Je neprecenljiv predmet poželenja, ki vname željo. Agalma je naš najskrivnostnejši ter najskrivnejši zaklad, katerega iščemo znotraj psihoanalitičnega procesa. Agalma je nezavedna resnica, do katere želimo priti in katero želimo odkriti. Psihoanaliza, znotraj transfernega procesa, si prizadeva klientu odkriti tovrsten dragocen zaklad, skrit v ozadju njegove nezavedne želje, katera se postopoma razkriva znotraj diskurza.

Agalma je skrivnosten pojem. Predmet izjemnega čara, vendar brez nikakršne posebne vrednosti navzen. Agalma je predmet, ki se skriva v vseh nas: označuje tisto posebnost, unikatnost, edinstvenost, dragocenost … ujeto v našem nezavednem, vendar hkrati tesno povezano z željo Drugega.

Zakaj se vključiti v psihoanalitično psihoterapijo?

Živimo v obdobju, ki od nas zahteva predvsem naš čas, dinamičnost, optimalno funkcioniranje. Sodobne vrste psihoterapij izbirajo prav  tovrstno pot : kratka, jedrnata, s čim manj terapevtskih srečanj. Vsi se po drugi strani dobro zavedamo, da kar je hitro ni povsem tudi dolgotrajno učinkovito. Naša podzavest se upira današnjim kapitalističnim težnjam, katere od človeka zahtevajo konstantno visoko funkcionalnost. Ljudje nismo popolna bitja. Zato se tu kažejo simptomi, da nas zaustavijo in nam po tihem sporočajo, da je prišel čas, da se vprašamo o sebi. Prišel je čas, da poiščemo stik z našim nezavednim. Kar seveda zahteva svoj čas. Ni vse tukaj in zdaj. Celovitost naše osebnosti se je gradila leta in leta : temelj, na katerem smo postali to kar smo je naša preteklost. Psihoanaliza predstavlja pot, katera vodi do tam in nas z novimi spoznanji o sebi pripelje ponovno v sedanjost.

Napadi panike, težave psihosomatskega izvora, motnje hranjenja (anoreksije, bulimije), raznorazne oblike kemičnih in nekemičnih odvisnosti, duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi, težave v otroštvu in adolescenci, težave v družinskih dinamikah in v medsebojnih odnosih, anksioznost, motnje razpoloženja in čustvovanja, hiperaktivnost, strahovi in razne fobije, dolgotrajne spremembe v počutju ter v doživljanju okolice in drugih, utesnjenost, depresivna stanja, napetost, spremembe v mišljenju, prizadetost spomina, izguba apetita, občutek nemoči, apatija, negotovost, izčrpanost, občutki strahu, stresne in somatoformne motnje, … 

V sodobni družbi imajo takšne in podobne oblike trpljenja skorajda epidemično razpršitev. Psihološka in psihoterapevtska (psihoanalitično usmerjena) zasebna ordinacija ''Agalma'' deluje na področju tako imenovanih ''novejših simptomov družbe''. Simptomi so odraz družbe, v kateri živimo. 

Še posebno ranljivi za pojav tovrstnih simptomov postanemo ob določenih situacijah, katere spremljajo nepričakovane spremembe v našem življenjskem slogu kot npr. ob izgubi ljubljene osebe, ločitvi, izgubi zaposlitve. Ob pojavu takšnih okoliščin običajno doživimo čustveno stisko, katera lahko dolgotrajno privede tudi do pojava duševnih težav. Zavedati se moramo, da duševno neravnovesje lahko prizadene vsakogar. 

Vključitev v psihoterapevtsko zdravljenje zagotavlja varen prostor, v katerem dajemo osrednjo vrednost vsaki izrečeni besedi posameznika, ki se na nas obrne. Le tak inovativen psihoterapevtski pristop dopusti ustrezno obdelavo samih vzrokov, ki so privedli do postavitve simptoma oz. trpljenja. Psihoanalitični pristop nudi posamezniku, da lahko le ta odkrije nove in edinstvene, njemu osebno prilagojene oblike izražanja, ne da bi te bile tiste patološke, katere je posameznik že preizkusil in so se izkazale za neuspešne.