Napadi panike
Tesnobnost, občutek nemoči, nerazumljivo in nenavadno vznemirjenje, razbijanje srca , potenje, mravljinčenje, tresenje, omotica, živčnost, hudi napadi nepojasnjenega strahu, zasoplost, občutek neprištevnosti, strah pred izgubo nadzora, vrtoglavica, stiskanje v prsih, navali vročine ali mraza, trebušne težave, strah pred smrtjo, strah pred norostjo, občutek derealizacije (spremenjeno ali oddaljeno doživljanje sveta) in depersonalizacije (občutek, da je človek oddaljen od samega sebe).
Našteti simptomi so značilni za panične napade, kateri se pojavijo nenapovedano, "kot strela z jasnega", brez očitnih vzrokov. Čeprav trajajo le kako minuto, so za osebo, ki jih doživlja, izjemno neprijetni. Za seboj pustijo občutke omamljenosti in terorja pred ponovnim napadom. Posameznim napadom sledi trajajoči strah povezan s ponovitvijo napada ali z njegovimi posledicami. Pogostost napadov in njihova intenzivnost utegneta nihati: lahko se pojavljajo večkrat na dan ali manj kot enkrat na mesec. Zaradi strahu pred ponovitvijo napadov, lahko se oseba prične izogibati situacij in prostorov, v katerih pričakuje ponovni napad: tako se lahko zgodi, da posameznik opusti običajne aktivnosti dela, študija in rekreacije, saj upa, da bi poskus izolacije lahko zmanjšal možnost nevarnosti ponovitve. Takšno vedenje pripelje do še večje izoliranosti, kar oteži tudi iskanje terapevtske pomoči.
Uporaba specifičnih zdravil lahko resnično pomaga nadzorovati epizode panike, vendar le ta ni dovolj ter ni odločilna pri ugotavljanju vzrokov za tovrstno trpljenje. Kot najbolj učinkovit pri zdravljenju paničnih napadov, se je izkazal celostni pristop k reševanju tega problema. Panično-anksiozne težave postopno minevajo z ozaveščanjem in razrešitvijo notranjih nezavednih konfliktov, zato je primarnega pomena vključitev v poglobljeno psihoterapevtsko obravnavo. Pomembno vlogo v procesu zdravljenja imajo tudi razne tehnike sproščanja (avtogeni trening) ter tehnike za sprostitev nakopičene napetosti v telesu (mišična relaksacija).
V psihoanalitičnem vidiku je panično-anksiozna motnja pogosto signal-rdeči alarm, ki nam pravi, da nekaj ni v redu. Tovrsten alarm je potrebno jemati resno, saj lahko predstavlja realno nevarnost, kakor tudi nezavedne in potlačene konflikte in travme iz preteklosti, katere so bile reaktivirane iz podobne situacije v sedanjosti. Lahko gre tudi za strah, da posameznik ni več zmožen obvladovati svojega življenja ali za konflikte, ki niso bili razrešeni in jih je oseba zatrla ter pometla pod preprogo.
˝Bistvo psihoanalitičnega zdravljenja je prav v prenosu nezavednih vsebin v zavedno. Psihoanaliza želi pripeljati v področje zavednega večino izrinjenih travmatskih vsebin iz otroštva, ostale psihodinamske psihoterapevtske metode pa le del teh zapletov oziroma vsebin˝. (Mrevlje, 1997)
V procesu psihoterapevtske obravnave, psihoterapevt spoznava življenjske okoliščine in dogodke, ki so za posameznika povezani z razvojem panične motnje – pomembno je razumeti temeljne dinamične konflikte ter jih ozavestiti. V prvih seansah zdravljenja psihoterapevt opravi začetno diagnostično oceno, katera vključuje zgodovino paničnega napada, podrobnosti o kraju in času nastanka, analizo spremljajočih misli, občutkov ter fantazij, ki jih oseba doživlja med samim napadom. Cilj psihoanalitične psihoterapije je, da oseba s panično motnjo začne razumeti konfliktne občutke odvisnosti in jeze, ki osebi niso dostopni na zavedni ravni.
Za ponoven zagon lastne življenjske poti, psihološka ordinacija Agalma svetuje posameznikom vključitev v individualne ali skupinske psihoterapevtske obravnave, v katerih se vsakemu vključenemu posamezniku ponuja možnost, da lahko odkrito spregovori o svojih osebnih izkušnjah in trpljenju. Vsaka zaupana beseda ima svojo unikatno, edinstveno in posebno vrednost. Zato, ker je osvoboditev mogoča.
Našteti simptomi so značilni za panične napade, kateri se pojavijo nenapovedano, "kot strela z jasnega", brez očitnih vzrokov. Čeprav trajajo le kako minuto, so za osebo, ki jih doživlja, izjemno neprijetni. Za seboj pustijo občutke omamljenosti in terorja pred ponovnim napadom. Posameznim napadom sledi trajajoči strah povezan s ponovitvijo napada ali z njegovimi posledicami. Pogostost napadov in njihova intenzivnost utegneta nihati: lahko se pojavljajo večkrat na dan ali manj kot enkrat na mesec. Zaradi strahu pred ponovitvijo napadov, lahko se oseba prične izogibati situacij in prostorov, v katerih pričakuje ponovni napad: tako se lahko zgodi, da posameznik opusti običajne aktivnosti dela, študija in rekreacije, saj upa, da bi poskus izolacije lahko zmanjšal možnost nevarnosti ponovitve. Takšno vedenje pripelje do še večje izoliranosti, kar oteži tudi iskanje terapevtske pomoči.
Uporaba specifičnih zdravil lahko resnično pomaga nadzorovati epizode panike, vendar le ta ni dovolj ter ni odločilna pri ugotavljanju vzrokov za tovrstno trpljenje. Kot najbolj učinkovit pri zdravljenju paničnih napadov, se je izkazal celostni pristop k reševanju tega problema. Panično-anksiozne težave postopno minevajo z ozaveščanjem in razrešitvijo notranjih nezavednih konfliktov, zato je primarnega pomena vključitev v poglobljeno psihoterapevtsko obravnavo. Pomembno vlogo v procesu zdravljenja imajo tudi razne tehnike sproščanja (avtogeni trening) ter tehnike za sprostitev nakopičene napetosti v telesu (mišična relaksacija).
V psihoanalitičnem vidiku je panično-anksiozna motnja pogosto signal-rdeči alarm, ki nam pravi, da nekaj ni v redu. Tovrsten alarm je potrebno jemati resno, saj lahko predstavlja realno nevarnost, kakor tudi nezavedne in potlačene konflikte in travme iz preteklosti, katere so bile reaktivirane iz podobne situacije v sedanjosti. Lahko gre tudi za strah, da posameznik ni več zmožen obvladovati svojega življenja ali za konflikte, ki niso bili razrešeni in jih je oseba zatrla ter pometla pod preprogo.
˝Bistvo psihoanalitičnega zdravljenja je prav v prenosu nezavednih vsebin v zavedno. Psihoanaliza želi pripeljati v področje zavednega večino izrinjenih travmatskih vsebin iz otroštva, ostale psihodinamske psihoterapevtske metode pa le del teh zapletov oziroma vsebin˝. (Mrevlje, 1997)
V procesu psihoterapevtske obravnave, psihoterapevt spoznava življenjske okoliščine in dogodke, ki so za posameznika povezani z razvojem panične motnje – pomembno je razumeti temeljne dinamične konflikte ter jih ozavestiti. V prvih seansah zdravljenja psihoterapevt opravi začetno diagnostično oceno, katera vključuje zgodovino paničnega napada, podrobnosti o kraju in času nastanka, analizo spremljajočih misli, občutkov ter fantazij, ki jih oseba doživlja med samim napadom. Cilj psihoanalitične psihoterapije je, da oseba s panično motnjo začne razumeti konfliktne občutke odvisnosti in jeze, ki osebi niso dostopni na zavedni ravni.
Za ponoven zagon lastne življenjske poti, psihološka ordinacija Agalma svetuje posameznikom vključitev v individualne ali skupinske psihoterapevtske obravnave, v katerih se vsakemu vključenemu posamezniku ponuja možnost, da lahko odkrito spregovori o svojih osebnih izkušnjah in trpljenju. Vsaka zaupana beseda ima svojo unikatno, edinstveno in posebno vrednost. Zato, ker je osvoboditev mogoča.
