Odvisnosti

Internet, psihoaktivne snovi, alkohol, igre na srečo, hrana, odnosi. V sodobnem svetu ni več mogoče omejiti odvisniško problematiko le na zlorabo psihoaktivnih snovi kot so droge in alkohol. Odvisnosti (kemične in nekemične) se ne nanašajo samo na odraslo populacijo, vendar se s to problematiko sooča vse večje število mladih. Uporaba in zloraba raznih snovi ali predmetov predstavlja in zagotavlja razrešitev občutku nezadostnosti in osamljenosti, ki sta značilna in prevladujoča občutka v sodobni družbi, predvsem med populacijo mladih. Nastanek odvisniškega vedenja vodi posameznike, ki se s to problematiko soočajo, v postopno izolacijo od zunanjega sveta: izgubi se stik s sovrstniki, s starši, z družino, prijatelji ali institucijami. Jemanje droge predstavlja v nekaterih primerih ˝poskus samo-medikacije˝, ko odvisna oseba drogo uporablja z namenom zapolniti vrzel v zmožnosti skrbi zase na čustvenem nivoju (učinek pomiritve ali zmanjšanja tesnobnih občutenj in podobno). Različne droge lahko služijo različnim poskusom adaptacije. Osebe odvisne od drog v večini primerih trpijo zaradi motenj v čustvovanju – značilno je, da imajo različne probleme s toleriranjem čustev ter imajo znižano sposobnost prepoznavati, imenovati, verbalizirati ter se soočati s čustvi in emocijami, katere občutijo. Vsa čustva imajo poseben in pomemben pomen ter pripovedujejo zgodbo o notranjih doživljanjih, stanjih ter potrebah. Odvisne osebe s težavo zmorejo razvozlati pomen določenih čustev ter jih doživljajo predvsem v smislu fizioloških stanj. Ob žalosti občutijo telesno bolečino, ob jezi postanejo fizično napeti. Vsakodnevno anksioznost občutijo v obliki hude in nepretrgane tesnobnosti.

Vprašanje je : na kakšen način je možno poiskati svojo pot znotraj psihoterapevtskega procesa, zato da bi oseba katera trpi zaradi odvisniškega vedenja, lahko to vedenje zapustila ali zmanjšala?. Je možno pretrgati vez med osebo in njeno odvisnostjo tako, da bo lahko le ta se ponovno odprla in zaživela v zdravih medsebojnih odnosih?.

Psihoanalitični avtorji omenjajo, da ko oseba preneha jemati droge, pridejo na dan problemi in težave, ki jih je poskušala reševati s pomočjo substance. Samo prenehanje jemanja drog osebe torej še ne ozdravi. V situacijah, ko droga služi kot ˝bergla˝, je nujno predhodno opraviti diferencialno diagnostiko osebnostne strukture posameznika (psihoza, nevroza), saj odvzem substance lahko sproži akutno psihozo in poveča stopnjo suicidalnosti. V podobnih primerih je uporaba droge služila v medikamentozni namen. Pozitivna pot v psihoterapevtskem procesu, se prične odvijati ko pacient zamenja drogo-substanco-predmet s terapevtom. Konsistenten odnos s terapevtom lahko deluje kot tranzitorni objekt ter kompenzira uporabo substance. Odvisniško vedenje je vsekakor posledica drugih težav in problemov ter služi adaptaciji posameznika, zato je poglobljena psihoterapevtska obravnava primarnega pomena v procesu zdravljenja, predvsem v smislu iskanja tistega kar se skriva v ozadju odvisnosti same. Na odvisnost lahko gledamo kot na masko: kar se kaže v ospredju nikoli ni tisto, kar se skriva v ozadju.

V psihoterapevtskem procesu zdravljenja odvisnosti (kemičnih in nekemičnih), psihološka ordinacija Agalma vključuje posameznike v multidisciplinarne klinične obravnave (zdravnik splošne medicine, zdravnik psihiater, psiholog psihoterapevt) ter usmerja potek zdravljenja ob naslednjih storitvah:

  • vključitev v individualno psihoterapevtsko (psihoanalitično usmerjeno) obravnavo
  • vključitev v skupinske psihoterapevtske obravnave
  • pregledi pri zdravniku splošne medicine ter pregledi pri zdravniku psihiatru
  • vzpostavljanje zdravih medosebnih odnosov
  • pridobitev samospoštovanja
  • učenje spoprijemanja z neprijetnimi čustvi 

Odvisnost je pot, katera neizogibno vodi v izgubo lastnega življenja ter posameznika priklene na trdne in jeklene verige obupa. Psihoterapija je pot, v kateri se odvija zdravljenje tovrstnih verig.