Psihosomatske motnje
Psihosomatske motnje so organski patološki odraz oz. manifestacija, s koreninami v psihični sferi. Neustrezno predelana travma se lahko izlije na telo v obliki psihosomatskega pojava. Psihična žalost se tako lahko prikaže v telesu, zaradi česar se pojavijo objektivno preverljivi somatski znaki-simptomi : kožne bolezni (ekcemi, dermatitisi, luskavica), ciste, gastritis, aritmije, hipertenzija (povišan krvni tlak), motnje delovanja ščitnice, vaginalna vnetja, migrena, glavoboli, boleči menstrualni krči, razne razjede, avtoimunske bolezni, bolečine v križu, alergije, astma, kronični kašelj so nekari izmed najbolj pogostih psihosomatskih pojavov.
V podobnih primerih se na telesu pokaže kratek stik, ki je nastal na nezavednem področju. Oseba izgubi sposobnost se spopadati s travmami iz preteklosti. Vzrok za nastanek tovrstnih težav tiči v nečem, kar je za osebo nepremagljivo ter s čimer se oseba ne more sprijazniti, vendar stagnira v podzavesti. Obstajajo določeni dogodki v življenju, ki posebej oživijo tovrstno bolečino in ki morda nezavedno opominjajo na prvotno travmo, kjer se psihosomatika vsakič znova pojavlja in kaže znake svojega nezavednega delovanja na telesu. Nenadoma telo postane neobvladljivo, izven zavestne nadvlade posameznika. Bolezen napreduje brez nadzora osebe. Pacienti sami v podobnih primerih omenjajo povezavo med tovrstnim pojavom in nekim travmatičnim dogodkom iz preteklosti, katerega niso bili sposobni obdelati: smrt, nesprejemljiva ločitev, nepričakovan dogodek, polom v tranzitornih fazah življenja.
Močna povezanost med emocijami (občutki, čustva, psihična plat) in fizičnim (telesnim, somatskim) se dandanes lahko obravnava kot dokazana dejstva. Ta povezanost je opisana v literaturi že od nekdaj: pri jezi občutimo ˝rdeč-goreč obraz˝, krivda se pojavi kot ˝zgaga v želodcu˝, hrepenenje je ˝bolečina v srcu˝, žalost pa ˝boleča kepa v grlu˝. Freud je dejal, da ˝psihoanaliza nikoli ni pozabila, da psihično počiva na organskemu˝. To potrjuje tudi dejstvo, da pri nevrozah se pogosto ob telesni bolezni pojavi olajšanje psihičnih napetosti, pri psihozah pa pride do delnega ali popolnega umika oz. znižanja psihotičnih simptomov – zato je tudi pri zdravljenju psihosomatskih motenj nujno predhodno opraviti diferencialno diagnostiko osebnostne strukture posameznika (psihoza, nevroza) preden se prične s samim zdravljenjem.
V podobnih primerih vključitev v psihoterapevtsko obravnavo lahko spremlja osebe, ki trpijo zaradi somatskih motenj na poti k elaboraciji lastne nezavedne travme in trpljenja, tako, da se osebna življenjska zgodba ponovno v besedi poveže s tistim, kar v preteklosti ni doseglo primerne obdelave in je posledično osebi povzročilo travmo, ki se v sedanjosti kaže v znakih na telesu. V kolikor duša trpi, lahko telo boli – zato je psihoterapevtska obravnava usmerjena v obdelavo psihične bolečine, kar lahko privede do tega, da se psihosomatski pojavi pomirijo, zaustavijo ter v nekaterih primerih tudi popolnoma ozdravijo.
Raziskave so pokazale, da znotraj družin bolnikov, ki trpijo zaradi psihosomatskih težav, prevladujeta pretirana navezanost med družinskimi člani, kjer imajo starši do otrok visoka storilnostna pričakovanja in želje. Potek komunikacije znotraj družine je nejasen, kjer je tudi izražanje negativnih občutij prepovedano. Posledično oseba se počuti nesprejeto in svoja čustva, tegobe, bolečine lahko potlači in odrine in se le ti kasneje pričnejo izražati na telesni ravni oz. v obliki telesne bolezni. Znotraj tovrstnih družin je soočanje s čustvi nesprejemljivo in prepovedano.
Za potek uspešnega procesa zdravljenja psihosomatskih motenj je zelo pomembno, da k pojavu pristopimo celostno, kar pomeni ustrezno prepoznavanje posameznih simptomov ter posledično vključitev v primerno obliko zdravljenja. Psihosomatske težave so realne in se kažejo v realnosti našega telesa oz. njegovega nepravilnega delovanja, čeprav so sami sprožilci prisotni v človekom nezavednem čustvovanju.
Simptome je v veliko primerih potrebno lajšati z uporabo zdravil (ki jih predpiše zdravnik specialist psihiater) ter sočasno vključitvijo v psihoterapevtsko globinsko obravnavo, kjer se posameznik postopoma nauči prepoznavati, občutiti ter pravilno izražati svoja čustva, doživljanja, misli, občutke ter jih sprejemati kot del sebe. Znotraj psihoterapije posameznik ima možnost odkrivati nezavedne vzroke, kateri so pripomogli v nastanku težav.
Psihosomatsko težavo lahko primerjamo z izbruhom vulkana, ko se telesna manifestacija (znaki bolezni) kažejo v vsej njihovi moči na telesu posameznika. V psihoterapevtskem procesu je zato primarnega pomena se skupaj s pacientom spustiti znotraj vulkana, z namenom poiskati nezavedne vzroke, kateri so sprožili sam izbruh. Ozaveščanje tovrstnih skritih vzrokov je cilj procesa zdravljenja.
V podobnih primerih se na telesu pokaže kratek stik, ki je nastal na nezavednem področju. Oseba izgubi sposobnost se spopadati s travmami iz preteklosti. Vzrok za nastanek tovrstnih težav tiči v nečem, kar je za osebo nepremagljivo ter s čimer se oseba ne more sprijazniti, vendar stagnira v podzavesti. Obstajajo določeni dogodki v življenju, ki posebej oživijo tovrstno bolečino in ki morda nezavedno opominjajo na prvotno travmo, kjer se psihosomatika vsakič znova pojavlja in kaže znake svojega nezavednega delovanja na telesu. Nenadoma telo postane neobvladljivo, izven zavestne nadvlade posameznika. Bolezen napreduje brez nadzora osebe. Pacienti sami v podobnih primerih omenjajo povezavo med tovrstnim pojavom in nekim travmatičnim dogodkom iz preteklosti, katerega niso bili sposobni obdelati: smrt, nesprejemljiva ločitev, nepričakovan dogodek, polom v tranzitornih fazah življenja.
Močna povezanost med emocijami (občutki, čustva, psihična plat) in fizičnim (telesnim, somatskim) se dandanes lahko obravnava kot dokazana dejstva. Ta povezanost je opisana v literaturi že od nekdaj: pri jezi občutimo ˝rdeč-goreč obraz˝, krivda se pojavi kot ˝zgaga v želodcu˝, hrepenenje je ˝bolečina v srcu˝, žalost pa ˝boleča kepa v grlu˝. Freud je dejal, da ˝psihoanaliza nikoli ni pozabila, da psihično počiva na organskemu˝. To potrjuje tudi dejstvo, da pri nevrozah se pogosto ob telesni bolezni pojavi olajšanje psihičnih napetosti, pri psihozah pa pride do delnega ali popolnega umika oz. znižanja psihotičnih simptomov – zato je tudi pri zdravljenju psihosomatskih motenj nujno predhodno opraviti diferencialno diagnostiko osebnostne strukture posameznika (psihoza, nevroza) preden se prične s samim zdravljenjem.
V podobnih primerih vključitev v psihoterapevtsko obravnavo lahko spremlja osebe, ki trpijo zaradi somatskih motenj na poti k elaboraciji lastne nezavedne travme in trpljenja, tako, da se osebna življenjska zgodba ponovno v besedi poveže s tistim, kar v preteklosti ni doseglo primerne obdelave in je posledično osebi povzročilo travmo, ki se v sedanjosti kaže v znakih na telesu. V kolikor duša trpi, lahko telo boli – zato je psihoterapevtska obravnava usmerjena v obdelavo psihične bolečine, kar lahko privede do tega, da se psihosomatski pojavi pomirijo, zaustavijo ter v nekaterih primerih tudi popolnoma ozdravijo.
Raziskave so pokazale, da znotraj družin bolnikov, ki trpijo zaradi psihosomatskih težav, prevladujeta pretirana navezanost med družinskimi člani, kjer imajo starši do otrok visoka storilnostna pričakovanja in želje. Potek komunikacije znotraj družine je nejasen, kjer je tudi izražanje negativnih občutij prepovedano. Posledično oseba se počuti nesprejeto in svoja čustva, tegobe, bolečine lahko potlači in odrine in se le ti kasneje pričnejo izražati na telesni ravni oz. v obliki telesne bolezni. Znotraj tovrstnih družin je soočanje s čustvi nesprejemljivo in prepovedano.
Za potek uspešnega procesa zdravljenja psihosomatskih motenj je zelo pomembno, da k pojavu pristopimo celostno, kar pomeni ustrezno prepoznavanje posameznih simptomov ter posledično vključitev v primerno obliko zdravljenja. Psihosomatske težave so realne in se kažejo v realnosti našega telesa oz. njegovega nepravilnega delovanja, čeprav so sami sprožilci prisotni v človekom nezavednem čustvovanju.
Simptome je v veliko primerih potrebno lajšati z uporabo zdravil (ki jih predpiše zdravnik specialist psihiater) ter sočasno vključitvijo v psihoterapevtsko globinsko obravnavo, kjer se posameznik postopoma nauči prepoznavati, občutiti ter pravilno izražati svoja čustva, doživljanja, misli, občutke ter jih sprejemati kot del sebe. Znotraj psihoterapije posameznik ima možnost odkrivati nezavedne vzroke, kateri so pripomogli v nastanku težav.
Psihosomatsko težavo lahko primerjamo z izbruhom vulkana, ko se telesna manifestacija (znaki bolezni) kažejo v vsej njihovi moči na telesu posameznika. V psihoterapevtskem procesu je zato primarnega pomena se skupaj s pacientom spustiti znotraj vulkana, z namenom poiskati nezavedne vzroke, kateri so sprožili sam izbruh. Ozaveščanje tovrstnih skritih vzrokov je cilj procesa zdravljenja.
